Adijo, duda!

Categories Blog, Featured

Če pravijo, da niti dva otroka nista enaka, naša vsekakor potrjujeta to pravilo. Že v prvih dneh po Tristanovemu rojstvu se je pokazala ena izmed prvih večjih razlik: medtem, ko je Julijina obsesija z dudo takrat trajala že polnih 15 mesecev, je on v celem življenju ni imel v ustih vsega skupaj niti 5 minut. Pa ne, da bi mene zadelo neko razsvetljenje, zaradi katerega bi mu jo odrekala, ravno nasprotno, na trenutke bi dala vse, da bi si lahko z njeno pomočjo vsaj malo oddahnila, ker se je prve mesece dojil praktično 24/7, pa ga na moje razočaranje nobena izmed 7343204 znamk ni ganila.

Dejstvo pa je, da sem bila takoj, ko je minila ta začetna kriza in sva vzpostavila normalen ritem, za to več kot hvaležna, saj sem se izognila nočnemu popravljanju dude, razkuževanju, paniki, če jo kje pozabiš in predvsem, odvajanju. Ravno to me je pri Juliji najbolj skrbelo, saj je bila do svojih 2 let in 2 mesecev pravi dudoholik, pa čeprav smo že kmalu po prvem letu uvedli pravilo, da jo ima samo za spat, je uspela izkoristit vsako priložnost, da je kje izbrskala kakšno staro, požvečeno dudo in jo skrila za “hude čase”. Ko se je pri njenih 15 mesecih rodil Tristan, so nam odvajanje odsvetovali, kasneje sva se ukvarjali z odvajanjem od plenic, pa je nisem želela preobremenjevati s toliko spremembami, septembra je sledil vrtec, torej spet ni bilo priložnosti… potem pa sva šli konec oktobra prvič k zobozdravniku (sama sem pred leti delala v zobni ambulanti, tako da prej niti ni bilo potrebe).

Tam ji je zobozdravnik pregledal zobke, jo vprašal, če ima še dudico in ji razložil, da so te fajn samo za dojenčke, ki še nimajo zobkov, take velike punce pa sploh ne in zato sta se tam “dogovorila”, da bo svojo dudo dala mali miški, ki jo potrebuje veliko bolj, kot ona. Ko sva prišli domov je bil že čas za spanje – v najino sobo sva nesli dudico, ki jo je imela sicer zraven posteljice na polički, jo položili k plišasti miški, ji povedali, da jo zdaj Julija ne rabi več, ker je že velika, ona, miška pa še čisto majhna, jo pokrili in šli.

V posteljici jo je sicer kar hitro zadela realnost in v roku minute in pol si je že premislila ter zahtevala, da ji miška vrne dudiko, da jo rabi in ne bom lagala, definitivno ni šlo brez solz. Jokala je dobre pol ure, jaz pa sem ji prigovarjala, da je zelo pogumna, da je tako pomagala mali miški, ki brez nje ne bi mogla spati, vse dokler ni omagala. Kasneje se je tisto noč še enkrat zbudila in pojokala, da hoče dudo, naslednji dan pa je steklo že popolnoma gladko.

V vrtcu sem vzgojiteljici povedala, kako junaško je Julija žrtvovala svojo dragocenost, da je pomagala nekomu, ki jo bolj rabi, njej pa se je zdelo noro dobro, ko sva jo obe hvalili, kako je zdaj že velika in samostojna. Sicer sem za back-up eno dudo pustila v omarici, v primeru, da bi bila res kriza, načeloma pa pri nas vzgojiteljice res spoštujejo, ko se starši za nekaj odločimo in tako je Julija prestala tudi prvi popoldanski spanec, in to celo brez ene same solze! Verjetno bi imela doma malo več težav, zato sem vesela, da smo to naredili na začetku tedna, ko je imela potem še nekaj dni, da je to spanje brez dude v vrtcu utrdila, saj vidim, da tam otroci na splošno sprejmejo vse skupaj hitreje in predvsem, z minimalno pritoževanja. Sicer je še nekaj časa vsak večer preverila, če jo miška RES še rabi, ampak zelo hitro ji je to postalo smešno, saj je na vprašanje, če bi jo ona potem vzela nazaj odgovarjala, da “neee mami, to ni za velike punce, za dojenčke je to, veš!”

V roku enega tedna jo je popolnoma minila tudi skušnjav in je končno ni več ganilo, če je pri drugem otroku zagledala dudo ali pa je kje izbrskala kakšno svojo staro, kar me je, glede na to, kako strasten dudoholik je bila, kar presenetilo. Dopuščam možnost, da je z mano kaj narobe, ampak prav čudno mi videti tako velike malčke, ki hodijo naokrog z dudami, zato sem resnično vesela, da sem končno zbrala pogum in voljo ter se tega lotila.

Kaj se torej meni zdi najpomembneje pri tovrstnem odvajanju?

  • Pravi trenutek: da ne sovpada z drugimi večjimi spremembami v življenju (rojstvo bratca/sestrice, uvajanje v vrtec ipd.), saj jim duda predstavlja neko uteho, zato je šok potem dvojni
  • Taktika: izbereš zgodbo, zakaj in kam gre duda, lahko jo vrže ptičkom, podari miški, jo pomaga prerezat, ker je že velik…
  • Pohvala: pri nas ji je ogromno pomenilo, da sem ostalim pred njo povedala, kako velika in pogumna je, da je podarila svojo dudo – kmalu je začela še sama ponosno razlagat, kako je nima, pa vseeno nič ne joka
  • Vztrajnost: Ko se enkrat skupaj odločite, da je to TO, povejte tudi babicam, vzgojiteljicam in ostalim in vztrajajte. Vem, da je težko poslušat jok, ampak jaz sem pri sebi razčistila, da ji ni nič hudega, dokler ve, da sem tam in predvsem, da je to v dobro nje in njenih zobkov.

 

Kdaj in kako pa ste se vi poslovili od dude? Svojo izkušnjo lahko zapišete tudi v komentar spodaj, pa mogočez idejami pomagamo še komu! 🙂

 

L. <3

Share ❤️

1 thought on “Adijo, duda!

  1. Sama sem sina ovadila v času, ko je imel usta poln aft. Takrat ko jo je najbolj želel. Sva se šla k zdravniku pokazat in na poti sem se odločila, da mu je ne dam več z zgodbo, da jo je vzel zdravnik. Pa je pojokal malo pred spanjem, ponoči se je nekje 2krat zbudil, vsakokrat sem mu povedala isto. In je uspelo, brez večjih težav. Star je bil leto in 5 mesecev. Prej odvadiš, lažje je. Je pa res, da starši gledamo na dudo kot neko odvisnost in se že psihično na to pripravljamo… Skozi otroške oči pa je to samo eno cartanje, ki se ga da preusmerit na kaj drugega. Je razvada in res čist nepotrebna.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.