Se ljubezen deli ali množi?

Categories Blog, Featured

Med prvo nosečnostjo sem bila polno pripravljena na dan D že v takoj po morfologiji, na stvareh v otroški sobici sem vmes neštetokrat pobrisala prah, ki se je nabiral med čakanjem na Julijin prihod, torbo za porodnišnico pa sem več kot šolsko spakirala že mesec in pol prej.

Ne vem, ali je tokrat potuha carski rez in tako v moji glavi fiksen datum, brez možnosti presenečenj, mogoče dejstvo, da je to drugi otrok v dveh letih, ampak pohištvo, oblačilca in vsa oprema samevajo v novi hiši, do poroda pa me ločita le še dobra dva tedna.

In ne glede na to, kako različne so priprave na prihod novega člana, me med njimi spreletava enak občutek, tak, o katerem nobena nosečnica ne govori na glas, ker se to ne spodobi: kaj pa, če to ne bo ljubezen na prvi pogled?

Ko sem bila noseča prvič, sem se vseh 8 mesecev, kolikor sem se tega zavedala, spraševala, kaj če mene ta tako opevana materinska ljubezen ne bo zadela kot strela z jasnega? Kljub temu, da sem z največjo ljubeznijo izbirala vso opremo, oblačilca, odštevala dneve do poroda, Jakovo roko, zvito v komolcu, navdušeno tiščala na trebuh vsakič, ko je Julija v trebuhu kolcnila, me je še vedno skrbelo, da ne bom mogla imeti brezpogojno rada “neznanke”. Ljudi, ki jih srečaš na ulici tudi ne vzljubiš kar tako, ker ti nekdo naroči, najprej jih spoznaš in ti nato prirastejo k srcu, ne? Roko na srce, nikoli nisem bila neka pretirana oboževalka tujih otrok, bili so mi luštni, ampak samo, dokler sem jih lahko po pol ure vrnila staršem, čeprav sem vedno vedela, da si nekoč želim svojih. Kaj pa, če v bistvu nisem programirana za mamo? Tisoč misli in skrbi, ki pa so se večinoma razblinile v trenutku, ko sem jo v tistem temnem hodniku porodnega bloka še vsa zadeta dobila v naročje. Prve dni v porodnišnici sem samo strmela vanjo in se čudila, kako sem lahko izdelala nekaj tako popolnega, s čim sem si zaslužila, da je čisto moja… ko danes gledam slike za nazaj vidim, da je bila bolj podobna pomečkanemu krompirju kot pa sami sebi, ampak bila je moj pomečkan krompir, zame najlepši na svetu! Ampak ne glede na to, kako zelo rada sem jo imela v tistih prvih trenutkih, se to ne more meriti s tem, kar čutim danes. Mogoče sem čudna, ampak dejansko jo med tem, ko jo spoznavam, vzljubim vsak dan bolj, pa čeprav se mi vsakič znova zdi, da je to nemogoče, da sem dosegla čisti maksimum.

In prav zato si sploh ne znam predstavljati, da ima lahko eno samo srce sploh dovolj prostora za dve takšni ljubezni. Ker se mi že zdaj včasih ko jo gledam, kako spi ali pa se smeji zdi, da bo počilo od silne sreče. Je sploh še prostor za novega otroka, ali bom krivična in ga imela rada manj?

Že med samim pisanjem te objave se v meni oglaša slaba vest, ker si dovolim te misli, ker se tega naj ne bi čutilo, še manj pa povedalo na glas, ampak ob pogovoru z drugimi mamicami sem ugotovila, da nisem edina. Pravzprav se jih je našlo veliko več, ki so jih obhajali taki dvomi, kot pa tistih suverenih in čisto vsem nam je skupno, da zaradi tega še kar čutimo nek sram. To ne pomeni, da si svojih otrok ne želimo, da jih ne pričakujemo ravno tako, kot vsi ostali, da ne božamo trebuščka in komaj čakamo, da spoznamo tega malega človečka. Po Julijinem rojstvu sem spoznala, da smo čisto normalne, mogoče samo funkcioniramo na drugačen način kot ostale, ki se na smrt zaljubijo že v polulano paličico. Nas očarajo mali prstki, vonj po dojenčku in njihov pogled, za katerega veš, da bi v trenutku, brez sekunde dvoma, dal življenje.

 

L. ❤️

 

Share ❤️

3 thoughts on “Se ljubezen deli ali množi?

  1. MAMINA LJUBEZEN
    Skrivnost zašepetala mi je mama na uho:
    “Sestrico dobila boš, kaj praviš, bo lepo?”
    Takole premišljujem, da za mamo bo težko.

    Saj mama ena sama je, a midve bova dve.
    Naročje eno le ima in eno le srce.
    Kako dovolj prostora bo v njem našla za obe?

    A mama me objame in tiho govori:
    Srce imam veliko, naj to te ne skrbi,
    saj mamina ljubezen se ne razpolovi,
    nikoli ne pomanjša, razredči in deli.
    Ljubezen v mami raste in še naprej živi
    in z vsakim novim detetom se stokrat pomnoži.
    (Ksenija Šoster Olmer)

  2. Ne, skrbi, vse je že povedano v zgornji pesmi…prelepo je, nogoče za zdaj še neverjetno, a resnično…ljubezen raste in se množi. Tudi sama nisem verjela, dokler nisem doživela. Vse dobro ob prihodu novega družinskega člana vam želim. Janja

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.