Misija: velika sestrica!

Categories Blog, Featured

Tale objava malo zamuja, ampak dnevi z novorojenčkom in 16 mesečnim otrokom, polnim energije, izgledajo nekako tako, kot da si se znašel sredi orkana – ekstremno glasno in kamorkoli se obrneš zagledaš razdejanje tam, kjer je bilo še pred nekaj trenutki vse na svojem mestu.

V času, ko sem bila v porodnišnici sva se odločila, da Julije prvi dan Jaka ne pripelje s seboj, saj nikakor ne zdrži dve uri obiska in bi verjetno porodni oddelek obrnila na glavo, on pa si je resnično želel preživeti nekaj kvalitetnega časa s Tristanom – naslednji dan, ko bi morala priti zraven, pa me je klicala tašča, da se je iz popoldanskega spanca zbudila vroča in ji je namerila 38,5 temperature. Takrat sem jo že noro pogrešala, ampak vseeno sem morala misliti tudi na praktično le nekaj ur starega novorojenčka v naročju, zato sem s težkim srcem obisk preložila da počakamo, kaj se bo iz tega izcimilo. Tako je nisem videla že dva dni, v tem času je bila dosti na obisku pri dedku in babici, da je Jaka uredil vse potrebno pred najinim prihodom iz porodnišnice, v novo hišo pa smo se preselili celih 48 ur pred porodom in revi niti ne morem zameriti, da je bila popolnoma zmedena, pa vseeno… tretji dan, ko bi že morala domov, me je najprej zadela novica o zlatenici, ki je vse postavila na glavo, popoldan, ko pa sem Julijo končno dočakala, je šla mimo mene kot da sem duh. Halo, dva dni me ne vidi, pa me kar pozabi?! Babica jo je ves čas pošiljala k meni, ona pa je prav bežala nazaj k njej, kot da sem tujka. V naročju sem imela Tristana, celega polepljenega s tisto grozljivo Superman masko za pod lučko, že tako mi je bilo hudo, ker sem cel dan gledala ubožčka, kako je jokal, ker ga nisem mogla imeti ob sebi, odhod domov je bil do nadaljnjega preložen, pa še moja prvorojenka me je očitno mirno zamenjala za babico in Jaka… malo je manjkalo, da se nisem zjokala. Ves čas obiska ni pogledala niti mene niti malega, zanimala jo je izključno smrečica v avli, kot da bi mi zamerila, da sem jo “zapustila”, jaz pa sem se počutila kot najbolj grozna mama te galaksije.

Ko sva naslednji dan le dobila zeleno luč, da lahko zapustiva porodnišnico, me je doma pričakala krasno opremljena hiška (hvala Jaka, Jerca in Grega – krasni ste! ❤️), v njej pa  Julija z babico. Takoj, ko sva Tristanovo lupinico odložila na kavč sva videla, da to ni preveč dobra ideja, saj mu je skoraj iztaknila oko, ko ga je očitno poskušala pripraviti do tega, da bi pogledal, čez nekaj sekund pa ga je za las zgrešila leteča Legokocka, zato sva šla hitro v akcijo za zibko, kjer bi mali lahko čez dan brez nevarnosti dremal v dnevni sobi. Na srečo so bile punce pri Malih Zakladih tako zlate, da v rekordnem času izbrskale še zadnjo Stokkejevo zibko, v kateri je čez nekaj ur lahko že zadovoljno počival 🙌🏻 Istočasno, ko sva domov prinesla Tristana, sva Juliji podarila lutko dojenčka, ki ima v kompletu še pleničke, dudo in stekleničko, da je lahko vse počela skupaj z mano – ko sem jaz hranila svojega dojenčka, je ona pitala “Bebija”, hkrati z mano ga je nosila naokrog, mu popravljala dudico… tako se je počutila pomembno, kot da ima tudi ona svojo vlogo pri vsem tem in ni odrinjena na stranski tir.

Po tem sem si namenoma vsak dan vzela vsaj eno uro samo za naju, ko sva pustili fanta sama v spodnjem nadstropju in se odšli igrat v njeno sobico, prali perilo, pospravljali… tako je  v parih dneh spet postala moja dobra stara Julija, hkrati pa tudi super sestrica, ker se ne počuti ogroženo. Zdaj vsakokrat, ko gre mimo zibke stopi na prstke in preveri, če Tristan spi v njej, vsakemu pokaže, da mora biti tiho, ko dojenček aja, ga poboža in poljubčka po glavici, poskuša dat svojo dudico in je nasploh takšna, kot da je to, da je z nami popolnoma samoumevno. Res sem ponosna nanjo, da ni imela nobenih težav z ljubosumjem ali agresijo, ampak je bratca sprejela kot samoumevnega. Verjamem pa, da je večinoma dosti odvisno tudi od odziva staršev, midva sva se do nje obnašala tako kot vedno, nisva ji namenjala ne več ne manj pozornosti, ko je bila poredna je nisva nič bolj nosila po rokah, hkrati pa se ji poskušala posvetiti 100% vsaj takrat, ko je dojenček spal.

Zdi se mi, da smo že ven iz najbolj kritičnega obdobja in smo se nekako privadili življenju kot štiričlanska družinica. Čeprav je na trenutke kaotično, si želim prostih rok vsaj toliko, da bi šla v miru na wc, brez da bi se en drl “maaamaaa”, drug pa histerično jokal, ker mu je izpred nosa pobegnil jošk, bi rada imela bolj pospravljeno in že končno spila tisti Aperol, ki ga sanjam par let, vse to pozabim v sekundi, ko vidim, s kakšno nežnostjo Julija objame svojega malega bratca. Prvo leto bova sicer dihala na škrge, bo pa potem toliko lažje, ker sta si tako blizu po letih, da se bosta lahko skupaj igrala (vsaj tolažim se tako! 😂😅).

In še modra misel moje tašče, ko sem pred porodom jokala v enem izmed svojih hormonskih navalov slabe vesti: “S tako majhno razliko prvemu ne vzameš mamice, ampak mu podariš najboljšega prijatelja!” ❤️

 

L.

Share ❤️

1 thought on “Misija: velika sestrica!

  1. Jaz imam razliko 17m, mala je zdaj stara dobre 4m in njen starejsi bratec se je obnasal popolnoma enako🙈 ko je prisel v bolnisnico kot da me ni… rovaril je po celem hodniku mene pa niti povohal💔… sele en 3 dan (CR) je hotel k meni v narocje in je sploh pogledal sestrico… ampak kot si napisala zdaj pa je sila ljubec in skrben bratec…ko joce je on prvi pri njej😊edino kar opazam je da bi se kar naenkrat tudi on rad vec nosil v narocju🙄
    Sicer pa meni je super in vem da bo samo se boljse💞 tasca ima prav🤗

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *