London kliče!

Categories Blog, Featured

Včasih sem za enomesečno potovanje po dveh celinah potrebovala samo idejo, kreditno kartico, da sem poklikala najcenejši let in hotel plus eno uro pakiranja. Danes?

Ravno sem pripotovala v London na dogodek, ki ga pripravlja otroška znamka Nuna (več si boste lahko ogledali na storyjih), nanj pa sem se pripravljala kot da grem na bojišče. Iskanje letov, ki se ne križajo s spalnim ritmom otrok, zakup takšne kilaže prtljage, da bi lahko preselila pol hiše, iskanje dovolj velikih sob v hotelih, ki ponujajo otroške posteljice… toliko logistike, da sem se vmes že desetkrat vprašala, kaj mi je tega sploh treba. Ker gre tokrat predvsem za delo, si celo nisem mogla premisliti, je pa vmes prišlo en kup zadev, zaradi katerih pravzaprav do zadnjega trenutka nisem vedela, kdo vse bo sploh sedel na letalu.

Kupljene sva imela že karte in rezerviran hotel za vse štiri, torej mene, Jako in oba otroka, nato pa je se je začelo komplicirati iz vseh strani. Najprej je Jaka izvedel, da mora v petek nujno zaključiti projekt v službi, kar pomeni, da ne more zraven, to pa spet potegne s seboj novo težavo – sama z dvema tako majhnima otrokoma pač nikakor ne morem potovati, vseeno cenim tistih nekaj možganskih celic, ki mi jih še ni skurilo 🙈. Ker sem udeležbo že potrdila nisem mogla odpovedati, sem pa naenkrat stala pred odločitvijo, ki se je verjetno boji vsaka mama dveh otrok: izbiro med enim ali drugim.  Oba imaš rad enako, prvi je dojenček, zato se mi zlomi srce že ob misli, da bi bila ločena, drugo pa je malčica, ki se že zaveda, da ni mame in je v skoraj dveh letih še nisem pustila same za več kot 24 ur. Kako za vraga sploh izbereš? Z ogromno slabe vesti sem poskušala vklopiti razum. Julija zelo pogreša “najin” čas in to, da sem kdaj pa kdaj samo njena, od izleta bo imela veliko več kot Tristan, saj si lahko ogleda akvarij, muzej z dinozavri, največjo trgovino z igračami… mali pa je trenutno v fazi, ko najbolj na svetu uživa na tleh, kar je za njegov razvoj veliko bolj optimalno kot celodnevna ležanja v vozičku ali pa visenje v nosilki, hkrati pa se ravno trdno uvaja v rutino in vidim, da ga zmoti že pretirano dogajanje doma čez dan, kaj šele takšna pot in povsem novo okolje, rast zob pa ga dela še dodatno razdražljivega.

Tako sem spakirala Julijo in cel paket robčkov, da sem lahko smrkala celo pot do letališča, objela oba fanta in se odpravila na žensko avanturo. Vesela sem, da ima Tristan dva enako sposobna starša in da ga lahko Jaku prepustim za teh par dni brez večjih skrbi z vednostjo, da je super očka in bo zanj skrbel čisto enako dobro, kot bi sama. Tako imata onadva možnost, da se malo zbližata, saj Jaka dosti dela in vedno toži, da z njim preživi premalo časa, Julija pa je že cel dan v devetih nebesih, ker ima spet mamico vsaj malo samo zase. Mislim, da se v vseh svojih 20. mesecih na tej Zemlji ni tako stiskala k meni in me božala kot danes in prav v očeh se ji vidi, kako zelo je tole rabila.

Ne glede na to, da zdajle tole objavo pišem, da se zamotim med razmišljanjem o mojih fantih doma in vsaj za trenutek neham odštevati minute do tega, da bom spet lahko stisnila tista debela lička (Tristanova, ne Jakova, da ne bo pomote 😆) vem, da je bila to prava odločitev. Pred nami je še celo življenje, da bomo skupaj in te trije dnevi ne bodo spremenili nič, razen morda moje perspektive. A veste, da bo teh par dni hkrati tudi najdlje, kar bova kadarkoli narazen z Jakom, in to od trenutka, ko sva se prvič videla? 🙈 Čisto nehote ti postane to samoumevno, šele ko si oddaljen par tisoč kilometrov in ugotoviš, da brez nekoga ne znaš več niti dobro zaspati, pa dojameš, koliko ti dejansko pomeni. Zato pa hitro stisnite svoje najdražje, jaz pa bom nadoknadila z moškim delom družine takoj, ko se vrneva! 😘

 

L.

Share ❤️

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *