London je odličen “trening” za daljše potovanje z otrokom, saj je relativno blizu, kar pomeni kratek let, ni velike časovne razlike (samo eno uro), ljudje so zelo ustrežljivi in vse razumejo, pa tudi težav s higieno (ponavadi) ni. Če imaš srečo, najdeš dokaj poceni let iz Brnika na eno izmed letališč, ki so od centra Londona oddaljena približno uro vožnje, zanjo pa izbiraš med javnim prevozom ali privatnim transferjem. Ko sem še potovala sama, sem se s svojim kovčkom pač vedno usedla na prvi avtobus in potem hodila od postaje do nastanitve, odkar pa imam voziček, orjaško potovalko, Julijin kovček in še nahrbtnik, pa mi to predstavlja tak stres, da raje plačam malo več, da nas in vso našo kramo dostavijo direktno do vrat hotela. Za prevoze sem tako vedno uporabljala Uber, ne navadnih taksijev, ki so noro dragi, hkrati pa lahko pri njem še dodatno privarčuješ z novo opcijo, Pool, ki ti omogoča vožnjo za pol cene, obstaja pa možnost, da se ti vmes v avtu pridruži še kak potnik, ki gre v isto smer. Med vožnjami sem tako spoznala en kup zanimivih ljudi, ki so mi dejansko popestrili pot, je pa res, da moraš bit tak tip človeka, da ti to ustreza. V nasprotnem primeru pa še vedno ostane klasičen Uber, kjer lahko izbiraš, ali boš vozniku povedal celo življensko zgodbo ali samo naslov hotela in pa seveda, stara dobra podzemna.

Kljub temu, da sem bila v velemestu sama z manj kot dve leti starim otrokom, sva v hotelu preživeli praktično samo toliko časa, kot sva spali in jedli zajtrk, ves preostali čas pa porabili za raziskovanje. Ker je grozna izguba časa, da se v  mestu s takšno gnečo vračaš nazaj v sobo (če le ta ni ravno na Oxford Streetu) za vsako malenkost, sva se pač malo bolj zorganizirali. S seboj sem namenoma vzela večji voziček, Nuno Demi Grow, namesto lažje in manjše marele, da sem imela ogromno shranjevalnega prostora, ki mi je omogočal tovorjenje vseh potrebščin za Julijo in dodatno nakupljenih vrečk, hkrati pa je v njem po potrebe brez težav odspala, zato se je izkazal kot super poteza. Za transport na letalu sem ga spravila v potovalno vrečo (pri enem izmed prejšnjih potovanj v Istanbul so mi namreč Mimo Xari podrsali tako grdo, da me še danes boli srce), kar niti nisem rabila doplačati kljub temu, da sem ga oddala s prtljago. Če se odpravljate v London toplo pripočam, da vzamete s seboj dežno prevleko za voziček – saj veste, za famozni “Fine English Weather” 🙈

Ko je bil čas za svežo plenico, sva vedno zavili v kakšno veleblagovnico, ki jih najdeš na vsakem vogalu in ponavadi ponujajo res čiste in prostorne previjalnice, nekatere celo grelce za stekleničke, igralnice… Kosila sva jedli v manjših, čisto povprečnih restavracijah, ki pa so vseeno grozno drage za naše razmere (za glavno jed in pijačo hitro plačaš 35€/osebo), vodo za sproti pa sem zjutraj natočila v prenosne stekleničke kar iz pipe.

Za malico sva se ponavadi ustavili v Costa bistrojih, ki imajo veliko ponudbo toplih jedi, kot so različne juhe, slane pite, naprimer špinčna s sirom itd., solate, tortilije… po zmernih cenah. Za vmesne prigrizke in hladno malico sem zavila v market in kupila kak jogurt ali jabolka, drugače pa za Julijo vedno vzamem rogljič od hotelskega zajtrka. Kar ni po hotelskih pravilih ni ravno lepo, ampak dokler je za otroka in je namen dober ni krize, ne? 😂

Več o stvareh, ki sva si jih ogledali v Londonu in seznam idej za animacijo manjših otrok pa v naslednji objavi! 🙌🏻

L. ❤️

Share ❤️

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.