Duhci, pošasti in drugi nepridipravi

Categories Blog, Featured, Julija's picks

Kaj se zgodi, ko otrok, ki je prespal prvo noč pri treh mesecih in od takrat spal, dobesedno, kot dojenček brez težav, kjerkoli in kadarkoli, naenkrat ne prenese misli na posteljo?

Pri Juliji se je vse skupaj začelo kot faza, ko se mi je zdelo, da je preprosto premalo utrujena za spanje, saj jo je v krikih izstrelilo v zrak takoj, ko sva zaprla vrata njene sobice. V njej spi sama že odkar se je nehala dojiti in je bila do sedaj tam tudi več kot zadovoljna, če smo bili občasno primorani prenočiti skupaj smo se naslednje jutro zbudili vsaj dve uri prej kot ponavadi, pa še to popolnoma neprespani, tako da je to več kot delovalo za vse in ni bila to kakšna muha krute matere. Izjokavanja se nismo posluževali, niti se mi ne zdi humano, imamo pa načeloma pri obeh tako velikansko srečo, da spita tako lepo (trkam!), da je zame šok že, če se zbudim dvakrat na noč zaradi obeh skupaj.

Prav zato je bila moja prva misel, priznam, da izsiljuje. Da preprosto ne želi spati in je to le finta, na katero misli da naju bo vrgla, da bi ji pustila ponočevati in še ne bi rabila v posteljo, vsaj vse dokler nisem slišala njenega joka. Verjetno vsaka mama zna pri svojem otroku prepoznati različni vrsti joka – takega, ki to ni in nastane izključno zato, ker bi v tistem trenutku rad nekaj dosegel in JOK, ob katerem te zvije v trebuhu in te materinski čut pošlje v boj za podmladek. In ravno ta slednji je bil zame znak, da jo resnično nekaj muči in potrebuje starše, ki ji bodo pomagali iti čez to, saj se sama v živo spomnim groze, ki me je v otroštvu obdajala vsakokrat, ko sem ponoči zagledala senco ali priprta vrata od omare, pa so mi rekli, da sem prestara, da bi se še bala. Hecno, ampak še zdaj, ko sem sama mama mi noge in roke NIKOLI ne visijo iz postelje, ker imam v sebi nek nerazumen strah, da me bo izpod nje nekaj potegnilo 🙈

Tako je ubožica vsak večer kričala, dokler je nisem prišla dvignit, jo odnesla na kavč, ob risanki božala in počakala, da je bila že čisto izmozgana in je v bistvu zaspala od izčrpanosti, kar pa seveda ni rešitev. Kljub temu se je sredi noči znala zbuditi v paničnemu joku, naju klicati in prositi za mleko, ki ga drugače ponoči ni potrebovala že skoraj eno celo leto. Pomagali niso niti nočna lučka, gnezdece, blagi čaj pred spanjem, duda… Televizije razen ene Pujse Pepe, ki je za moje pojme najbolj blaga risanka na svetu, ne gleda, telefona, kjer bi lahko skakala po raznih YouTube vsebinah in prišla do neumnosti ne dobi, tako da očitno te male glavice dejansko tudi same “proizvedejo” te strahove.

Ko sem v story objavila prošnjo za pomoč in izkušnje, ste mi res ogromno pomagale, saj ste mi dale le še potrditev, da sem imela prav in da je to dejansko nekaj dokaj pogostega, kar prinašata ta starost in razvoj možganov, hkrati pa me pomirile, da v primeru, da se zadeve lotiš na pravi način tudi dokaj hitro izzveni. Nekaj nasvetov od psihiatrinje in družinske terapevtke, ki je sicer moja sorodnica in ji ravno zato zelo zaupam pri takih zadevah, tako z veseljem delim z vami, sama sem jih stestirala in zaenkrat (!) dejansko delujejo.

– z otrokom preprosto govorite, povejte, da boste skupaj odgnali vse strahove

– če ima ninico/najljubšo igračko naj le ta pomaga

– držite se rutine, ta otroke pomirja; pojte pesmice, božajte jih, predvsem pa naj se zvečer postopoma umirjajo, ne pa hodijo v posteljo na polnih obratih

– ostanite popolnoma mirni in prigovarjajte z umirjenim, suverenim glasom. Nekaj razumejo, nekaj ne, predvsem pa razberejo, da ste suvereni in vas njihovi strahovi ne spravijo niti v paniko niti v jezo

– včasih se lahko zaradi separacijske stiske in strahu, da bo mamica “ušla” (sploh, če imajo novega bratca ali sestrico) razvojno vrnejo nazaj, skoraj v dojenčka. V tem primeru jim to pustite in naj dobijo enako skrb, kot novorojenček, od nošenja do hranjenja, kar jim je lahko kratek čas všeč, potem pa se samozavestno vrnejo v svojo starost

Za tako majhne otroke je budnost kontrola in v drugem letu, ko je treba opraviti toliko razvojnih nalog, kar je zanje ekstra naporno, jo včasih preprosto nočejo ali ne znajo spustiti iz rok – s tem, ko smo starši močni, senzibilni in varni, pa jim pomagamo to prebroditi. Z Julijo se tako igrava v njeni hiši za punčke, kamor dava spat Pujso Pepo, ji poveva, da tam ni nič hudega in da jo čuvava, nato pa zapreva vratca, pred spanjem pregledava vse kotičke za morebitnimi “strahci” in preveriva, kje bo spala mamica da priteče na pomoč, če jo bo vseeno strah.

Kadar včasih kljub temu sledi jok, je sicer ne jemljem iz posteljice, ker vseeno ne želim, da se ji čisto poruši spalni ritem, ampak se usedem zraven njene posteljice, potiho pojem in dam roko, da me drži dokler ne zaspi. Če se želi pogovarjati ji povem, da je zunaj nočka, da je čas za spanje in da se bova vse pomenili zjutraj, ko vstane sonček. Ponavadi to traja vse skupaj 15 minutk, ravno toliko, da ima občutek, da ni sama in se dovolj sprosti, da trdno zadrema in mi tudi, če opazi da grem iz sobice samo še pomaha v slovo. Ni nujno, da bodo vse te taktike delovale isti dan, mogoče pri nekaterih celo ne isti teden, vsekakor pa jih je dobro imeti kot asa v rokavu za hude čase (za katere upam, da pri vas sploh nikoli ne pridejo 😜).

In še enkrat poudarjam: sama nisem noben genij ali guru, s tem se soočam prvič, tako da tole niso moja modrovanja, ampak nasveti veliko bolj podkovanih strokovnjakov.

L. ❤️

Share ❤️

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.