Če še ni dobro, pač še ni konec…

Sedim v kopalnici, menjam barve od vijolične do sive in strmim v polulan test, kot da si bo premislil ob pogledu na moj zgrožen izraz.

Ginekologija mi je pred dobrim mesecem, ko je odstranila mireno zaradi težav, ki mi jih je povzročala zatrdila, da lahko ženska zanosi šele en mesec po posegu, kako je potem to sploh mogoče?!

Jaka in Julija imata, sodeč po zvokih, ki prihajajo izpred vrat, očitno bikoborbe, zato se prisilim in vstanem. Ker je bil tako zatopljen v neko igro, sploh ni opazil, da je nekaj narobe, vse dokler mu pod nos ne pomolim polulane paličice. “A dej Lara, pa za kok neumnega me maš?” se mi reži (kar mu ne morem niti zameriti, glede na to, da sem ga pred manj kot mesecem, za 1. april, klasično poskušala nategnit z Julijinim starim testom ??‍♀️?).

Končno sfokusira moj izraz, nato pa mu pogled obstane na roki, ki se je tresla približno tako, kot si predstavljam alkoholika s Parkinsonovo boleznijo. “U… ne hecaš me, ane? Čestitkeee, sem vedel!” V tistem trenutku pa planem v jok. Ne od sreče, ne od navdušenja, ampak od čiste groze. Od čiste, ohromljujajoče groze, da tega ne morem, da nisem sposobna menjat dvojnih plenic, poslušat dvojnega kričanja, še enkrat čez vso to sago z dojenjem… vsaj ne tako kmalu! Kljub temu, sem se zaradi Jakovega veselja in razočaranja ob moji reakciji nekako sestavila, nadela kisel nasmeh in poskušala sprocesirati celotno zadevo.

Še nekaj dni sem tavala po svetu napol v transu in se rahlo smilila sama sebi, vse do prvega pregleda v ZC Dravlje. Moja prijazna ginekologinja, ki je hkrati tudi predstojnica porodnišnice mi je tokrat malo bolj obsežno razložila, da se pri zelo majhnem odstotku žensk zgodi, da zanosijo že med uporabo mirene ali takoj po njej, vendar je to tako redko, da tega sploh ne poudarjajo.

Med slačenjem sem si ogledovala stene ambulante, ki hkrati služi tudi za neplodnost, polno slik reproduktivnih organov in prav pametno bleknila: “Joj, zakaj moji jajčniki ne delajo tako kot uslužbenci DARS-a, potem ne bi imela teh težav!”. Dr. Tulova me je pogledala in mi nežno odvrnila: “Gospa Lara, pojdite en krog po kliniki, boste prišli nazaj presrečni za svoje delujoče organe”.

V tistem pa me je zadelo. Sram, da sem tak egoist, da namesto na vse lepe trenutke, objeme, male rokice in nogice, prve nasmehe… mislim samo na negativne plati tega novega dojenčka. Sram, da jemljem kot nekaj samoumevnega nekaj, kar si ogromno žensk želi bolj kot vse na svetu, pa jim ni namenjeno.

Počasi sem se ulegla na posteljo, Jaka me je stisnil za roko, na ekranu pa sem ga zagledala – najin arašid! Tako mini, manjši od fižolčka, v njem pa srce, ki je že bilo kot ponorelo.

In v trenutku sem vedela, da bo vse ok. Ker mora bit, ker smo skupaj in ker skupaj zmoremo vse. Ker je to najin otrok, ki bo imel Jakova lička in Julijin lumpast nasmeh. Ker nam je tako pač usojeno. In ne glede na slab začetek, se danes smatram za največjo srečnico pod soncem – imam čudovitega moža, (meni) najlepšega otroka pod soncem in še enega na poti… ne vem, če sploh še obstaja nadgradnja vsega tega?

Verjamem, da nam življenje naloži točno toliko, kot lahko nesemo in očitno se nekomu zdim dovolj močna za tri mačke, psa in dva orjaška otroka ??

L. ❤️