Samo en vlak stran

Categories Blog, Featured

Ponedeljek je, prvi dan šole in prvi dan vrtca za Julijo. Uvodno urico smo poslavili s tortico, nato pa se, kot vsak večer, začeli pripravljati na spanje.

Tristana hranim s kašo, zraven ploskam, z žlico vozim avijončke pojem pesmice… nato pa zaslišim zvonec. “Policija je!” iz kamere razbere Jaka in gre odpret. Super, končno so prišli nekaj ukrenit glede divjanja po naselju! Ampak v tistem slišim, da želijo mene. Žlico predam Jaku in se odpravim do vrat, kjer zagledam smrtno resna obraza, gospa policistka začne previdno nekaj pojasnjevati… ampak je ne slišim več. Moj pogled se ustavi na listu, ki ga drži v rokah, na njem pa je odebeljen naslov. POVOŽENJE. O bog, je možno, da sem koga povozila, pa niti nisem dojela?! Kako, kje, kdaj?! Milisekundo za tem pa uspem prebrati cel stavek… povoženje z vlakom. Ženska še vedno govori, meni pa spodnese noge ker v trenutku vem, kaj se je zgodilo tudi brez razlage. Med kričanjem slišim pretrgane stavke, kjer mi razlagajo o strojevodji, ki je poskušal zaustaviti vlak, osebnih predmetih, identifikaciji trupla, čutim, da se je vrnil Jaka, ki me objema, potem pa izgubim občutek za čas in prostor. Nekako se odvlečem iz predsobe in v transu poskušam pobegniti pred zbegano Julijo, ki ji Jaka razlaga, da se je mamica udarila v nogico in zato tako joka, potem pa je do naslednjega dne vse samo oblak megle.

Moj oči je naredil samomor. Ob 2h zjutraj, samo nekaj ur po tem, ko sva si dopisovala, kot da ni nič, nekaj ur za tem, ko mi je obljubil, da se ta teden, takoj ko bo utegnil, oglasi, se je ulegel na železniške tire in počakal na bližajoči se vlak. Tri dni po 10. obletnici smrti moje mami, manj kot 24 ur pred mojim rojstnim dnem.

Zjutraj sem vstala, si nadela črno obleko in se v spremstvu Jake odpravila na policijsko postajo, nato pa v mrtvašnico, kjer sem moledovala, naj me ne silijo identificirati trupla, za katero so me že vnaprej opozorili, da je praktično nerazpoznavno. Na koncu so pristali na določanje identitete na podlagi osebnih predmetov, ki jih je imel takrat na sebi. Nahrbtnik, ključi, števec za kolo, denarnica in telefon. S krvavimi madeži zaznamovan telefon, na katerega sem mu prejšnje jutro poslala sliko Julijega prvega dne vrtca, ki je ni nikoli uspel videti. In nikoli ne bo.

Prve dni sem živela v vrtiljaku čustev, ki je nihal od ohromljujočega obupa, jeze, občutka krivde pa do sramu. Je mogoče, da ga res ni več? Bi lahko naredila kaj več, kaj drugače? Sem bila preslaba hči, da tega nisem preprečila? Kako je lahko tak egoist, da je to storil – lastni hčeri za rojstni dan, svojima vnukoma, brez slovesa, namiga ali pisma, v katerem bi pojasnil svoje ravnanje? Ko ti v nekaj letih umrejo mami, teta, stric in babica, očitno začneš “zaznavati” smrt, kajti v njem sem že nekaj časa videla to neko sivino, ki jo je nosil sabo zadnje leto in pol, vse odkar ga je zapustila partnerka in je ostal sam. Ta resignacija, ki sem jo zaznala, me je nekega dne, pred meseci, ko je prišel iz zdravljenja od alkohola, pripravila do tega, da sem ga naravnost prosila, naj ne naredi česa nepremišljenega. “Nič drugega ne želim od tebe, samo ne naredi tega meni – če pa že jaz nisem dovolj, pa si vnuka zaslužita poznati vsaj dedka, če že babice nikoli ne bosta.” Nikoli ne bom pozabila izraza na njegovem izrazu, ko je rekel: “Lara, pa veš, da te nikoli ne bi tako prizadel po vsem tem, kar si že pretrpela, med drugim tudi zaradi mene.” Prisežeš? Prisežem.

Morda je bila moja napaka, da sem mu to verjela na besedo. Morda je bila napaka to, da nisem preverjala njegove zgodbe, ko je rekel, da ne pride na Julijin rojstni dan zaradi trebušne viroze, pa je v resnici očitno spet začel piti in se ni upal prikazati pred nami, da tega ne bi ugotovili. Da tisti večer ob 19.30, ko sva si poslala zadnje sporočilo, nisem napisala, da ga imam rada. Morda je bila karkoli od tega moja napaka, ampak dejanje je bilo njegovo. On se je odločil, da ni vredno živeti, čeprav je pustil za seboj goro strtih ljudi, ki jim ni dovolil blizu, da bi mu pomagali. Moja mami ni imela možnosti izbire, on pa. In ravno zato sem se po nešteto solzah, iskanju krivca in pogovorih s prijatelji in teto, ki je psihiatrinja odločila, da moje življenje tiste noči ni ostalo na tirih. Bolelo bo še dolgo, pozabila ne bom nikoli in verjetno se bom še kar nekaj časa zbujala iz nočnih mor, v katerih ležim na tirih, iz teme pa se mi približuje snop luči in slišim hupo vlaka. Vendar sem živa, tako kot Jaka, kup čudovitih ljudi, ki me obkrožajo, predvsem pa moja otroka, ki nista kriva za dejanja svojega dedka in si ne zaslužita, da bi svoje komplekse prenašala nanju. Zato sem zavrnila vse tablete in ponotranjila vsa čustva, se jokala tako dolgo, da v zabuhle oči nisem več spravila leč, kričala, ko sem bila sama, vse skupaj na glas ponovila vsaj 100x in danes, četrti dan, končno čutim v sebi nekaj, kar je podobno miru. Nisem več jezna nanj, nase, njegovo bivšo partnerko ali kogarkoli drugega, ne iščem več odgovorov zakaj je naredil to na način, kot je, preprosto sem se odločila, da je moje življenje samo moje in da bom sama odločala, v katero smer bo šlo. Predvsem pa ga ne bom zapravila za reševanje nepopravljivega in se raje osredotočila na ljudi, ki so tukaj, dihajo in me potrebujejo. Ker temu ponedeljkovemu vlaku ne bom pustila, da bi odpeljal tudi mene, še manj pa mojih otrok.

Oči, rada te imam, vedno sem te in vedno te bom imela. Tako kot tudi vsi ostali. Žal mi je, da tega nisi znal doumeti.

*Poleg očitnega, osvobajajočega efekta za mojo dušo s tem zapisom želim in upam, da boste po prebranem pogledali okoli sebe in morda zaznali stisko tudi v ljudeh, ki je ne kažejo. Predvsem pa, da jih objamete danes, kajti klišejsko kot se sliši, nikoli ne veš, kdaj bo zadnjič. *

 

L. ❤️

Share ❤️

19 thoughts on “Samo en vlak stran

  1. Lara tebi in tvoji družini iskreno sožalje. Ob zapisu so mi šle solze na oči. Bodi močna za otroka in moža. Verjamem da boli in bo še dolgo bolelo ampak nikakor si pa ne smeš ničesar očitati.
    Lp

  2. Berem, medtem ko ležim in poskušam zadržati solze, a ne morrm. Jokam, jokam in jokam, ne morem si niti malo predstavljat kako ti je. A vem, da si močno in pogumno dekle, žena, mati. Lara letošnje leto 2019 je težko psihično leto in to leto je za ljudi, ki so ze tako psihično uničeni toliko težji. Drži se, ti to zmoreš.

  3. Iskreno sožalje!!!
    Si čudovita oseba in ko ti b0 hudo si kar preberi ta tvoj zapis ker je tako lep!!!
    Ti zmoreš!!!
    Pogumno naprej…💓

  4. Lara, vedno sem imela mojo mamo za super junakinjo, ko mi je oče umrl v vojni in ko je ostala sama v 27 letu z dvema otrokoma, ampak danes, ko sem prebrala ta blog si ti za mene ista super junakinja kot ona! Cudovita mama, zena, prijateljica! Res ti iz vsega srca zelim vso ljubezen in sreco tega sveta, in lahko samo recem da si res vzor mnogimi mamicami in puncami ❤️ Vem da je tezko ampak hvala ti da si to delila z nami ❤️ Moje iskreno sozalje in objem ❤️

  5. Lara, iskreno sozalje. Hvala za zapis, mi je dal misliti. Jokam kot dez, zivljenje res pise tezke trenutke…

  6. Hvala ker si delila z nami tako osebno izpoved… vse dobro ti želim..da v teh težkih trenutkih najdeš moč in uteho v svojih dveh sončkih ❤

  7. Iskreno globoko sozalje Lara😒jaz sem mami in ocija izgubila v 2 mesecih. Najprej mami v maju 2019, potem v juliju se oci, ki se je predal bolezni…a tako se je odlocil in zavrnil zdravljenje raka. Bodi mocna, ob sebi imas cudovita otroka in moza. Srecno!

  8. Lara, iskreno sožalje.. Drži se, ostani močna in glej naprej ter, kot si napisala, na ljudi, ki so ob tebi…❤️

  9. Iskreno sožalje tebi in tvojim. Res žalostna zgodba, jokam že 10 minut skupaj… nemorem verjeti da se to dogaja, da te zapustijo ljudje za katere najmanj pričakuješ.
    Drži se❤️

  10. Lara… na tej barki žalosti po kateri pluješ, nisi sama … tukaj sem jaz… tukaj nas je mnogo… samomor je tudi meni “ukradel” očeta… jokaj, ko to potrebuje tvoja ranjena duša …nikoli pa si ne dovoli, da njegova “izbira” kako je zapustil ta svet in vse vas ki ste ga imeli tako zelo radi, zlomi tvojo srce… iskreno sožalje

  11. Iskreno sožalje Lara in vsem tvojim bližnjim.
    In zelo pogumno od teba, da si o tem spregovorila naglas….. Tako kot si zapisala o tem se je potrebno pogovarjat naglas….
    Velik objem ❤️

  12. Lara iskrene sožalje. Zelo lepo si napisala in vesela sem, ko sem po tako čustvenem zapisu prebrala da boš živela za ljudi, ki so okrog tebe. Bodi močna, vse dobro ti želim ❤

  13. Draga Lara! Solze mi polzijo ob branju tvojega zapisa.
    Kako zrela, modra in pogumna ženska si. Moje iskreno sožalje ❤️

  14. Lara zelo lep zapis, moje iskreno sožalje, drži se, imaš vse kar potrebuješ, čudovitega moža in otroka.

  15. Poznam te le preko tvojih zapisov, pa vendar si mi tako zlezla pod kožo, da ko sem prebrala tale zapis nisem in nisem mogla zaspati. Potem se mi je še sanjalo o tebi. To se mi še ni zgodilo. Tudi zaradi tega, ker čutim kako iskrena in dobra si, mi ni vseeno, čeprav te še nikoli nisem videla. Glede tvoje grozljive bolečine pa bi ti rada povedala tole; jaz imam oba starša še živa…ampak…v 43 letih nobenega objema, nikoli nisem slišala rad-a te imam, dobro si to naredila, ponosen-a sem nate…bilo pa je veliko, veliko kritik, obtoževanj, zaničevanja…ko sem najbolj rabila pomoč je ni bilo…. Tako da, če sta ti tvoja starša dala vsaj malce te topline, podpore in ljubezni, si imela (vsaj nek omejen čas) veliko. Upam, da ti bo to zavedanje vsaj malce pomagalo v tvoji neizmerni bolečini. Drži se Lara.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.