“Kaj pa če…?”

Categories Blog, Featured

V zadnjih skoraj dveh letih je večkrat prišlo do točke, ko se mi je nabral tak kup s****, da sem želela dati odpoved v službi, ki te možnosti ne dopušča in svojima mini šefoma razložiti, da grem ljubiteljsko past ovce nekam, kjer me ne bo našel noben GPS. V istem trenutku pa me je vsakokrat prešinila ista slaba vest ob misli, da sem lahko hvaležna, da imam danes to, o čemer sem pred leti lahko samo sanjala.

Vse odkar sva povedala za drugega dojenčka me kolegi radi podražijo, da je boljše, da me Jaka ne gleda predolgo, da ne bom spet zanosila in ne glede na vse, tega nikakor ne jemljem tako samoumevno kot ljudje okoli mene. Odkar pomnim, sem imela grozljivo boleče menstruacije, marsikdaj celo tako hude, da sem pristala na urgenci (s tem, da je moj bolečinski prag dokaj visok; za primerjavo, bolečina po CR je bila zame na lestvici 3, menstrualni krči pa 9) in še preden sem dobro vstopila v puberteto sem dobila diagnozo policističnih jajčnikov.

Ko mi je ginekologinja prvič razlagala, kaj to pravzaprav pomeni, je k meni obrnila ekran in na njem se je prikazal niz mehurčkov, za katere je zatrdila, da so sicer vodne ciste in posledično nenevarne, znajo pa povzročiti nekaj drugih težav. Med njimi so bile tudi te hude menstrualne bolečine, ki so me vsak mesec po dva dni spravljale do solz in pa možnost, da bom imela nekoč, ko pride čas za to, nekaj težav pri zanositvi. S to mislijo sem živela praktično celo svoje “odraslo” življenje in starejša kot sem postajala bolj me je začenjalo skrbeti. Vsak nov obisk v ambulanti je kazal več cist, ki so bile že tako nagnetene okoli obeh jajčnikov, da so izgledale kot biserna ogrlica, potem pa me je presenetil še podatek, da zaradi njih verjetno nimam več niti ovulacije. Sicer tisti trenutek še nisem imela neke silne želje po otrocih, ampak ko izveš, da morda te možnosti nikoli ne boš dobil… naenkrat sem vsepovsod videvala nosečnice in vsaka nova naznanitev prihajajočega dojenčka je bila zame grenko-sladka. Veselila sem se za vsako prijateljico, hkrati pa se nisem mogla upreti črnim mislim, kaj pa če meni to ne bo nikoli dano? V tem času je bil moj plan, da začnem v roku dveh let aktivneje razmišljati o otrocih, saj je bil moj življenski slog čisto preveč razgiban za mamo, obenem pa me je ves čas potiho skrbelo, da bo pred mano takrat trnova pot. Da bi se pomirila in prepričala, da si lahko brez posledic vzamem še nekaj let, sem se po posvetu z zdravnico celo naročila na HSG preiskavo, da preverimo prehodnost jajcevodov, za katere jo je skrbelo, da znajo povzročati težave. Dobila sem že datum, 7. januar 2017, ter vsa navodila za postopek na mail, nato pa je na božično popoldne sledil šok: na testu nosečnosti, ki sem ga opravila iz nekega čudnega notranjega vzgiba (in zato, ker sem basala vase sumljivo enormne količine bakalarja za zajtrk, kosilo in še večerjo) se je zarisal plus, ki bi ga lahko videla celo soseda mansarde!

Kako je to sploh mogoče, če so bili vsi doktorji pesimistični, sicer niso nikoli rekli, da bo nemogoče, so pa napovedovali, da zna trajati kar lep čas, preden mi bo uspelo, in to KO se enkrat odločim, ne pa kar takole, ko sem še daleč od točke, ko bi delala na tem?! Ginekologinja si je vzela čas za daljši dopust ravno takrat, ko sem porabila zadnjo škatlico kontracepcije, ki sem jo jedla bolj za blaženje menstruacij kot samo zaščito, pa se z enomesečno prekinitvijo niti nisem pretirano obremenjevala (ker je možnost baje minimalna, ne? 😅) in kljub temu, da naju je oba z Jakom zadelo čisto nepripravljena, je Julija pravzaprav najin mali čudež, zaželjena od prvega trenutka in že celo življenje dokazuje, da zanjo dejansko ni ovir 🙃

Ne le, da sem zanosila kljub vsem težavam, na prvem ultrazvoku, ko je ginekologinja potrdila nosečnost, je nekaj trenutkov zmedeno gledala v ekran, nato pa se obrnila k meni: “A veste, da sta oba jajčnika popolnoma čista, niti ene same ciste ni več!” V tistem sem bila trdno prepričana, da nekaj gleda narobe, razumem, da izgine ena, ampak par deset?! Pojasnila mi je, da nosečnost pravzaprav blagodejno vpliva na takšna stanja in je očitno poskrbela, da so ciste same popokale, kot mali vodni mehurčki. Od takrat se niso več pojavile, za menstruacije pa praktično ne vem, da jih imam, tako blage so postale po porodu.

Tole sem z vami delila šele po vsem tem času zato, ker je zame to zelo osebna stvar, hkrati pa vem, da obstaja kup žensk ki živijo z enako mislijo, kot sem pred tremi leti sama: kaj pa, če mi ni namenjeno? Ko je bil trenutek pravi, se je moje telo odločilo namesto mene in ne le, da sem dobila možnost postati dvakrat mama po naravni poti, obakrat je uspelo v prvo, ko naj niti ne bi bilo mogoče (za zgodbo o Tristanu in mireni klikni TUKAJ) zato upam, da kakšni vlijem vsaj dodaten kanček poguma in upanja. Tega, da lahko danes objamem svoja otroka nikoli ne bom jemala kot samoumevno, sploh, ker vem, koliko žensk bi dalo vse na svetu, da bi imele to možnost in čisto za vsako posebaj držim pesti, da jih nekoč nekdo pokliče z najlepšim nazivom na svetu ❤️

L.

Share ❤️

3 thoughts on ““Kaj pa če…?”

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.