Dva pod dve

Categories Blog, Featured

Zadnje čase dobivam ogromno vprašanj na temo otrok, predvsem, kako izgleda realna, neolepšana verzija dveh pod dve (two under two). Iskreno? Kaotično. Na trenutke se mi zdi, da je čisto neizvedljivo imeti doma oba hkrati, kaj šele, da bi poleg tega pospravljala, kuhala, imela čas za prijatelje ali celo zase – ampak ženske smo čudežna bitja, ki očitno skupaj z otroci ustvarimo tudi sposobnost realiziranja na videz nemogočega.

Toda ne glede na to, kako bedna noč je za mano ali kako sitna sta bila prejšnji dan, čisto vsako jutro me pričaka v svoji zibki najprej naspani in posledično ekstra energični Tristan, čez približno pol ure pa iz Julijine sobice zaslišim prvi “mamaaa”, s katerim me pokliče, da še uradno začnemo dan. Skupaj z njenim bratcem prideva v sobico, dvignemo žaluzije, ona pa že kaže s prstkom v svojo posteljico: “Tisti, tam!”, kar po njeno pomeni, da mora Tristi k njej. Tako se še 15 minutk skupaj crkljata, on medtem izmenično gloda svoje in njene roke, ona ga objema in mu kaže igračke, šele nato pa smo pripravljeni za vstajanje.

Vsakokrat znova se ob pogledu na njuno ljubezen seveda stopim v lužico in se ščipam, če je sploh mogoče, da si tako srečen, zraven računam, kako velik kombi bi rabili, če bi imela še pet otrok, vem pa, da vsi nimajo takšne sreče. Ko sem zanosila sem največ sočutnih pogledov prejela prav ob debatah o tem, kako bo Julija sprejela bratca in priznam, da sem šele zaradi njih sploh začela razmišljati o črnih scenarijih. Prej mi niti na pamet ni padlo, da bi se lahko nad njim izživljala kot otroci iz teh zgodbic, ki so svoje mlajše sorojence tepli, odrivali in na sploh postali nemogoči, ko so izgubili titulo edinca, zato sem vseeno preventivno začela z nekaj koraki, ki so po mojem mnenju dosti pripomogli k današnjemu rezultatu.

1. Od prvega dne sem Juliji razlagala, da ima mami v trebuščku dojenčka (tudi če je bila stara samo 7 mesecev), ko smo kakšnega videli, sem ji pokazala nanj in dala njeno rokico na svoj trebuh, da je čutila premikanje. Tako sem ji že prej dajala občutek, da je z nami še nekdo.

2. Ko se je rodil, sem skupaj z njim iz porodnišnice prinesla tudi Bejbi, Baby Borna, za katerega je lahko skrbela tako, kot jaz za Tristana. Meni se taktika, da bi ji Tristan prinesel darilo ni zdela prava pot, zato smo raje rekli, da imata zdaj z mamico vsaka svojega dojenčka, za katerega bosta skrbeli in se je namesto na “vsiljivca” fokusirala na svojo novo vlogo. Res jo je tako luštno videt, kako kot prava mini-mamica oponaša dojenčkov jok in hiti trepljat svojo dojenčico, ji nosi stekleničko,  polaga v bratovo lupinico… zdi ze mi, da je prav Bejbi največ pripomogla k naši današnji situaciji.

3. Iz vsega skupaj nismo delali drame, nismo je ovijali v vato in okoli nje hodili po prstih, obnašali smo se, kot da je to, da smo zdaj štirje nekaj povsem samoumevnega. Poskrbela sva le, da je bil Jaka doma cel prvi mesec, da ni dobila manj pozornosti kot prej, kadar se je le dalo pa sem se z njo igrala tudi jaz. Včasih so imele družine po 5 otrok, pa niso delali doktoratov iz tega, kako se bodo med sabo sprejeli, pa so bili na koncu daleč od tega, da bi se med sabo sovražili, tako da je verjetno že nekaj na tem. Ko sem opazovala določene primere okrog sebe se mi je celo zdelo, da je starejši postal nemogoč šele, ko je dojel, da mu je zaradi prihoda novega člana naenkrat vse dovoljeno, da se ubožec ja ne bi počutil zapostavljenega in je tako le odreagiral na nenadno pomanjkanje pravil.

4. Še vedno ima čas sama z mamico. Odkar je Tristan sprejel stekleničko je to veliko lažje, tako sva šli recimo zadnjič celo sami na bazen, kar ji je ogromno pomenilo, ker je videla, da sem še vedno občasno tudi samo njena.

5. Pustila sva ji dude v neomejenih količinah. Sicer smo jo pred tem odvajali, po rojstvu Tristana pa jih nisem več skrivala, ampak pustila, da jo ima kolikor jo pač potrebuje. Zadnjič sem prebrala izjavo neke mamice, da so otroci z dudami čustveno otopeli (btw, še kar ne razumem, zakaj morajo nekatere poniževati druge, celo otroke, da bi se počutile superiorno, mommy shaming je res out!), dejansko pa je duda to, kar je za določene ninice, tetra plenička ali prst. Varnost, nekaj kar jih pomirja in tega ji v trenutku, ko je prišlo do neke spremembe v njenem življenju, nikoli ne bi odvzela. Po približno mesecu obsedenega dudanja je očitno zadeve predelala in zdaj spet čisto samovoljno, brez kančka slabe volje takoj, ko vstane preda dudico in jo pospravimo do večera.

6. Pustim ji, da občasno “skrbi” za bratca, sicer s čisto osnovnimi opravili, kot je držanje stekleničke ali pa ga okoli ust obriše s tetra pleničko, njej pa ogromno pomeni že občutek, da je pomembna in velika. S tem razvija občutek za skrb, postaja zaščitniška, hkrati pa se zbližujeta. Razlagam ji, da mora lepo skrbeti za Tristana, da bo dovolj zrastel, da se bosta lahko skupaj igrala in ga bo naučila, kako se spušča po toboganu, ker je še majhen, zato tega še ne zna, ona pa je že takoooo velika in mu bo lahko vse pokazala.

7. Še vedno ji vsak dan povem, da ima mamica v srcu dovolj prostora za oba s Tristanom, da imam oba enako rada, nobenega nič manj. Ko dam poljubčka, ga dam obema, ko se zasmejim enemu, se tudi drugemu… zdaj tudi ona takoj, ko objame mene, teče in enako stori še s Tristanom in Bejbi.

Ne vem, ali smo imeli ogromno srečo, ali je res pomagala katera izmed zgornjih taktik, verjamem pa, da vsekakor niso škodile. Do zdaj smo imeli en “incident” v prvem mesecu, ko sem Tristana dojila in ga je želela kar na lepem na silo potegniti iz zize, pa sem si slekla majico in ji ponudila drugo. Povedala sem ji, da je to mleko za dojenčke, ga pa seveda lahko dobi tudi ona, če želi. V tistem me je pogledala, kot da bi rekla največjo bedarijo, se zasmejala z odločnim NE in od takrat dalje ni imela več težav, rabila je le zagotovilo, da ima tudi ona enake možnosti, kot novi dojenček. Nimam čudežnega recepta, ki bo deloval na vseh, lahko poskusite katero izmed zgornjih taktik, kombinacijo, ali pa čisto svoje, predvsem pa se postavite v kožo otroka, ki na stvari gleda veliko bolj poenostavljeno kot mi, odrasli. Želijo le vedeti, da se za njih ne bo nič drastično spremenilo, da so še vedno enako ljubljeni in zaželjeni v svoji družini, pa jim na koncu ne bo čisto nič manjkalo, boste videle, le pogumno! 😊

 

L. ❤️

Share ❤️

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *